Česa me je naučilo življenje v Indiji?

By oktober 9, 2019Uncategorized

Leta 2014 sem 4 mesece preživela v Indiji. Večino časa sem bila v glavnem mestu, Delhi-ju. Tam sem delala v nevladni organizaciji in živela v soseski, med domačini.

Tisti, ki ste že bili v Indiji veste, da je sploh v mestih, za naše razmere precej kaotično. V Delhi-ju je okrog 20 milijonov ljudi, tako da si lahko predstavljate kakšen kaos in hrup je na cesti. Zame so bili meseci, ki sem jih preživela tam zagotovo velik izziv. Obenem pa sem se veliko naučila o sebi, dobila širšo perspektivo o različnosti kultur in o tem, da se eden od drugega lahko veliko naučimo.

Z vami bom delila 3 največje lekcije, ki mi jih je dala Indija.

1 lekcija: “Pomen duhovnosti za človeka”.

Za razliko z zahodnim svetom, je na vzhodu duhovni aspekt človeka temelj za izpolnjeno življenje. No, duhovnost je pomemben del vsakega izmed nas, morda se tega na vzhodu samo malo bolj zavedajo. Verjetno je eden izmed razlogov, da se ljudje poglabljajo v svojo notranjost tudi zato, ker v mnogih aspektih Indija ni tako dobro razvita, kot recimo Slovenija. Tam je ogromno ljudi, ki komaj preživi in so bili zato posledično prisiljeni razviti mehanizme preživetja. Bili so se prisiljeni soočiti sami s seboj in najti zadovoljstvo v majhnih stvareh, v trenutku. Po navadi pride človek do globokih uvidov o sebi in svetu, takrat ko mu je v življenju hudo in dojame, da mora nekatere stvari spremeniti, če želi živeti in ne zgolj preživeti.

“To me je vzpodbudilo, da sama postanem bolj hvaležna za vse kar imam. Vzpodbudilo, da raziščem kdo sploh sem. Kaj si želim od življenja? Kdo želim postati? Kakšne so moje vrednote? Kako sem lahko bolj v stiku s seboj? Kako sem lahko bolj srčna in sočutna? Kako lahko bolje služim družbi?”

Zdaj, ko pogledam za nazaj, se mi zdi, da je bila Indija ključna za to, da začnem še bolj odkrivati kdo sem, in da se osvobodim programov, ki mi jih je naložila družba. Ključna za to, da zaživim svobodno in da počnem stvari, ki me osrečujejo.

Veliko ljudi v Indiji ima doma prav posebne sobe ali kotičke, ki so namenjeni meditaciji, jogi in molitvi. To so prostori kjer si ljudje vzamejo čas zase, tako da se ponovno povežejo sami s seboj, umirijo, in pošljejo svoje želje v vesolje. Tovrstne vsakodnevne prakse pa pomagajo ljudem ostati v ravnovesju, ki je nujno potrebno za zadovoljstvo. Po moji vrnitvi v Slovenijo sem prihodnji dve leti vsako jutro meditirala in reprogramirala svoj um z afirmacijami o tem kakšen človek želim biti do sebe in drugih.

2 lekcija: “Odprtost ljudi.”

Po formalni izobrazbi sem komunikologinja. Vedno, ko me kdo vpraša kakšni se mi zdijo Indijci odgovorim, da se mi zdi, da so izvrstni komunikologi. Jezik jim teče kot namazan, pripovedovanje zgodb je njihova vrlina. Pa ne glede na to kako izobražen je človek. Oni obvladajo komunikacijo in prodajo.

Tam te ljudje sprejmejo za svojega skoraj v prvem trenutku. Želijo si tvoje družbe, neprestano te kličejo in vabijo na družabne dogodke. Včasih se mi je to zdelo kar malo nadležno, ker tega nisem bila navajena, vsaj ne v taki meri.

Večina ima številčne družine, tako da zrastejo obdani z veliko ljudmi. Tudi zato, ker je to država s približno 1,3 milijarde prebivalcev. Tako so vajeni, da so praktično neprestano z nekom v stiku. Navajeni so družbe, všeč jim je  druženje, pogovori, skupno ustvarjanje in bolj so navajeni prilagajanja. Obenem imajo zaradi tega tudi občutek pripadnosti in osamljenost ni tak izziv, kot recimo v Sloveniji. Ljudje smo namreč socialna bitja, od nekdaj smo  živeli v skupnostih in vse večji individualizem, ki ga poznamo na zahodu, nam ni nekaj naravnega in marsikoga spravlja v stisko.

“Za naše duševno zdravje je pomembno, da se obdamo z ljudmi v družbi katerih se počutimo dobro. Imeti ob sebi ljudi, ki verjamejo v nas in navijajo za naš uspeh, je nekaj neprecenljivega in izjemno pomembnega.”

 3 lekcija: “Pozitivna naravnanost.”

Imela sem priložnost spoznati ljudi, ki živijo v slum-ih (to so najrevnejša področja v Indiji kjer najrevnejših izmed njih živijo v šotorih) in tiste najbolj izobražene ter premožne.

Spomnim se drugega dne, ko sem bila v Indiji. Bilo je sredi avgusta, 40 stopinj in ogromno vlage. Odšla sem v slum, kjer je imela naša nevladna organizacija šolo za otroke. Pripravljali so jih na zaposlitvene intervjuje v različnih storitvenih panogah. V kolikor je kateri izmed najstnikov dobil službo, kot recimo natakar v eni izmed priljubljenih verig kot so Starbucks, je bila njegova začetna plača takoj višja kot od njegovega očeta, ki je preživljal več-člansko družino. Kar je pomenilo, da je bila to njegova vstopnica, da pride ven iz slum-a.

No, prišla sem v šolo, mladine še ni bilo. Odločila sem se, da se malo razgledam naokoli. Tako sem odšla na balkon, s katerega je bil pogled na travnato igrišče, ki je bilo na pol blatno. Tam je bilo ogromno smeti in nekaj svinj, ki so se pasle med smetmi. Poleg njih pa gruča otrok, ki je spuščala zmaje, narejene iz vrečk.

Zame je bil pogled na to v tistem trenutku šokanten in grozljiv. Stisnilo me je pri srcu, v grlu se mi je nabral cmok in pritekle so mi solze. Najrazličnejše misli so mi švigale po glavi. Vendar sem vedela, da v danem trenutku ničesar ne morem spremeniti in da moram situacijo sprejeti ter se umiriti. Kmalu so prišli otroci. Nič drugačni niso bili od otrok v Sloveniji, morda celo bolj zgovorni in odprti. Razlagali so mi o svojih željah, kdo si želijo postati, kako želijo živeti. Bili so nasmejani in dobre volje. Nekaterim izmed njih bo uspelo, tistim najbolj trdoživim in vztrajnim.

“Indija mi je pokazala, da je edino pravo zadovoljstvo tisto, ki ga najdeš znotraj sebe. Šele takrat, ko živiš v stiku s svojim višjim jazom, boš lahko srečen tudi, ko imaš materialne dobrine. V kolikor ne znaš biti zadovoljen s tem kar imaš, ti sreče ne bo prineslo vse bogastvo na tem svetu.”

Česa se bom vedno spominjala:

  • vsakodnevne jutranje joge,
  • sveže iztisnjenega mangovega soka,
  • mlade mamice in umetnice, ki mi je s predlagano knjigo Summerhill spremenila celoten pogled na
    izobraževanje (predlagam jo v branje vsem, ki vas vsaj malo zanima izobraževanje in vzgoja),
  • prvi in drugi skok s padalom,
  • Indijca, ki je skočil v tandemu z menoj sredi hribov, nekje bogu za hrbtom, in mi v zraku pel po
    slovensko,
  • vseh ljudi s katerimi smo stkali prijateljstva,
  • sončnega vzhoda na Andamanskem otočju,
  • vožnje z vlakom, ki je prav posebno doživetje,
  • svetega mesta Varanasi in Rishikesh,
  • najveličastnejše zgradbe kar sem jih kdaj videla – Taj Mahal,
  • opic, ki so me opazovale s streh hiš, ko sem bila na poti do službe,
  • najdebelejših psov kar sem jih kdaj videla,
  • fantka s pretepenim obrazom, ki je skakal po meni in me prosil za denar,
  • najbolj ogabnega vendar zdravilnega napitka iz papajinih listov,
  • vseh pogovorov o različnosti med verami,
  • seznam bi lahko pisala v nedogled pa bom zdaj zaključila. 🙂

Pol leta sem živela tudi v Španiji in Grčiji. Tudi te dve državi in ljudje so mi spremenili marsikateri pogled na življenje. Morda o teh izkušnjah v kakšnem izmed prihodnjih blogov.

S tem blogom sem želela predvsem vzpodbuditi bralca, da se zave različnih realnosti, ki jih živimo ljudje po svetu. Kar je za nekoga „normalno“, je za drugega čisto nesprejemljivo. Vsem pa je skupno to, da smo ljudje, in

“če želimo spoznati samega sebe, je pomembno da negujemo tudi našo duhovno plat. Pomembno je najti načine kako umiriti svoj um, odpreti srce, razviti emocionalno in duhovno inteligenco, ter biti v trenutku. S tem, ko smo odprti in strpni do drugih ljudi, odprti za nova doživetja, spoznavamo sebe in druge, predvsem pa pišemo nepozabne zgodbe, ki nam bodo ostale za vedno. S pozitivno naravnanostjo nam je v življenju lažje, smo bolj proaktivni, veseli, in tudi lažje kreiramo, saj je naša vibracija na višji ravni.”

Z ljubeznijo,

Tjaša

Leave a Reply